Nagovor škofa msgr. dr. Petra Štumpfa pri polnočni sveti maša, 25.12.2010
Dragi bratje in sestre!
Naša adventna pot nas je pripeljala v to sveto noč. Ko je noč prišla na pol poti, je vsemogočna Beseda, ki je od vekov, postala dojenček. Bog je postal eden izmed nas.
Če se čudimo tistemu davnemu velikemu poku, ko je pred več kot 15. milijardami let v nekaj tisočinkah sekunde eksplodiral atom s tako močjo, da je povzročil širjenje neslutene energije za ustvarjanje prostora in snovi, in so se pričele rojevati galaksije, potem moramo s še večjim čudenjem to noč počastiti Besedo, po kateri je vse nastalo in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo (prim Jn 1,3). Ta Beseda je Jezus Kristus, ki je bila prej, preden je bil veliki pok.
Ljubezen do nas je gnala Besedo, da se je sklonila k nam in se v Betlehemu učlovečila. Človeštvo takrat veličine tega dogodka ni dojelo. Angeli so namesto ljudi počastili Boga, ki se je v Jezusu Kristusu učlovečil: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).
Bog na višavah ne živi nad oblaki ali v oddaljenem vesolju. On živi zunaj človekove kontrole, kamor teleskopi ne vidijo, kjer znanstveni poizkusi odpovedo in ne razložijo njegovega bistva, česar računalniki ne izračunajo. Bog na višavah je tam, kjer je polnost življenja in polnost ljubezni. On sam je prebivališče.
Bog na višavah je prebil prostor in čas ter v Betlehemu prišel med nas, da bi ga ljudje izničili in križali. Bog se je popolnoma prepustil našim rokam.
Prva se ga je dotaknila Marija, njegova mati, ko ga je začutila pod srcem, ga rodila, dojila in previjala, pestovala in ljubkovala. Dotaknil se ga je krušni oče Jožef, ko mu je rezal vsakdanji kruh. Dotaknili so se ga učenci in množice, ki jim je oznanil Božje kraljestvo.
Dotaknili so se ga kruti vojaki, ki so ga bičali, s trnjem kronali in pribili na križ. Po vstajenju od mrtvih se ga je dotaknil apostol Tomaž, ki ni veroval, dokler ni položil rok v njegove rane.
Jezusa se dotikamo tudi mi; pri obhajilu z dlanmi in s srcem. Dotikamo se ga, ko mu izpovemo svoje grehe, poslušamo njegov evangelij in molimo k njemu. Jezus se je prepustil našim rokam, našim čustvom, naši duši, da bi iz nas posrkal vsako zlo in nas osvobodil greha.
S svojimi dotikom nas je usposobil, da lahko ljubimo. Ko se nas je dotaknil, nam je ogrel srce. V nas je začela pronicati njegova ljubezen.
Šele sedaj, ko se nas je Jezus dotaknil, smo sposobni tudi mi peti in moliti: »Slava Bogu na višavah …«
Brez Jezusa Boga ne moremo pravilno slaviti. Boga lahko slavijo samo angeli, ki ga zrejo takšnega, kakršen je. Slavi ga lahko Devica Marija, ker je Jezusova mati in vsi, ki so ponižani, skromni, preprosti in tisti, ki trpijo, ker so Jezusovi učenci.
Ko boste opazovali jaslice, boste videli, da se vsi, ki so tam, ozirajo k Jezusu. Kaj bi se sicer zgodilo v jaslicah, če tam ne bi bilo Jezusa? – Trije kralji bi šli vsak svojo pot. – Zvezda repatica bi bila zvezda kot vse druge. – Pastirji bi se med seboj morda stepli za bolj primerno mesto v hlevu, saj je zunaj mraz. – Vrata bi se zaprla, zaklenila, ker so zunaj tatovi. – Brez Jezusa jaslic sploh ne bi bilo in tudi ne bi bilo Božiča.
Jaslice pomenijo, da je Jezus središče človeštva.
Svet si sicer lahko organizira tudi življenje brez Jezusa. A ko se to zgodi, se ljudje obrnejo eden proti drugemu. Svet zapade v kaos vojn, nemirov, strahu in groženj. Svet brez Jezusa nikakor ni varen. Samo Jezus je Knez miru. Mir ni družbeno stanje, ampak je stanje srca.
Voščilo angelov: »Mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji« (prim. Lk 2,14), pomeni, da samo kdor hrepeni po Jezusu, ima v srcu mir in je tudi njegov prinašalec. Ni prestrašen, se ne boji, čeprav od zunaj grozi vihar preganjanj in nasprotovanj.
Ta sveta noč, blažena noč, je razsvetljena od Jezusove luči. Tema nima več moči, zato naj nas ne bo strah.
V tej noči smo postali Božji. Zato smo pod neposredno zaščito samega Boga. Ne zapušča nas sirot. Tudi ko ga naganjamo, ostaja. Ko ga pozabljamo, nas opominja. Ko ga sovražimo, nas ljubi. Bog noče stran od nas. On je vztrajen Bog.
Ljubiti in biti ljubljen, to ni samo želja, ampak kar žeja današnjega sveta. Če kdo meni ali čuti, da ga nihče na tem svetu ne ljubi, naj ve, da ga neizmerno ljubi Bog.
Zato mir tebi, dragi brat, draga sestra, ki si Bogu po volji. Največja slava Boga si ti, ker si njegova ljubezen. Amen.