Štefanovo 2008

Dragi duhovniki, spoštovani župani in občinski svetniki ter drugi nosilci javnih služb na lokalni ali državni ravni, dragi bogoslovec, drage sestre redovnice, malosemeniščniki, dragi bratje in sestre,
na praznik sv. Štefana vas iskreno in prisrčno pozdravljam, ko smo zbrani ob državnem in domovinskem prazniku samostojnosti in enotnosti!

Veseli me, da lahko skupaj izražamo veselje nad našo samostojno domovino in državo, se zanju zahvaljujemo Njemu, brez katerega se v vsej zgodovini ničesar ne zgodi in ki želi vse uporabi v dobro. Naše današnje bogoslužno druženje je namenjeno zahvali, ki ji želimo dodati tudi gorečo prošnjo za nadaljnji blagoslov naši domovini in državni skupnosti, da bi nam res bilo vse, dobro in lepo pa tudi kar je težkega in bolečega, v dobro! In da bi z veseljem za to zastavili tudi vsak svoje moči in sposobnosti.
Sv. Štefan, prvi mučenec v zgodovini krščanstva, nam je danes lahko ključ za razumevanje osebne, narodne, državne ter tudi svetovne zgodovine in tudi sedanjosti. Lik sv. Štefan uteleša bistvo krščanskega Božjega sporočila človeštvu v celotni zgodovini in je nadaljevanje včerajšnjega božičnega oznanila, da nas ima Bog rad in da ostaja z nami. V sv. Štefanu prepoznavamo, kako krščansko razodetje o smislu in moralnosti življenja ni »od tega sveta« in je zato vedno v napetosti z miselnostjo, ki izhaja zgolj iz tega sveta. Ta »svet« se je »prerekal« z njim, ki je bil »poln Svetega Duha« in »milosti in moči«; on pa je v odločilnem trenutku videl »nebesa odprta« (Apd 7,55.56; 6,8). Napetost med božjo in svetno modrostjo je in bo obstajala v zgodovini. In navidezna premoč «sveta« se kaže v tem, da »so vsi hkrati planili nanj« (Apd 7,57). Ta napetost ostaja stalnica v zgodovini in nas zato ne sme presenetiti, tudi ko se pojavi v našem času. Ključnega pomena v pripovedi o sv. Štefanu je njegov odgovor na vse, kar se mu je zgodilo: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). V temelj vsakega upanja na boljšo prihodnost vstavi Sveto pismo odpuščanje. Odpuščanje, ki očisti srce vsakega sovraštva in revanšizma, je potrebni temelj trajnega sožitja med ljudmi v zgodovini. Kot grešniki smo najprej vsi potrebni odpuščanja in ko ga doživimo, ga lahko uresničimo tudi v osebnih medsebojnih razmerjih, zlasti družinskih. Če pa smo slovenski kristjani prepričani, da res spada v temelje upanja na zdravo prihodnost, smo ga še posebej poklicani vnašati v javno življenje: torej v politična razmerja, v gospodarsko dogajanje, v reševanje socialnih vprašanj, v odnos med politiko in ustanovami civilne družbe, v odnos med Cerkvijo in državo, kot dejavnik mednarodnega dogajanja pa tudi v svetovne mednarodne odnose. Vsak seveda po svojih možnostih in zmožnostih. To je mogoče s kulturnim in pristnim dialogom na temelju objektivnih dejstev o vseh vprašanjih, tako narodove zgodovine kot sedanjosti in prihodnosti. Brez pripravljenosti in sposobnosti odpuščanja se zemlja nasilno spreminja v grobišča ali pa vsaj v taborišča različnih vrst; in takšni ali drugačni »kamni« spet lahko padajo tudi ali pa predvsem po nedolžnih. Saj imamo nenazadnje sami preveč dobre izkušnje z v današnjem evangeliju zapisano napovedjo, da bo brez odpuščanja »izdajal v smrt brat brata in oče sina« (Mt 10,21). To je zgovorni nauk življenjske zgodbe sv. Štefana.
Kristjani smo na vseh področjih poklicani, da vnesemo v reševanje zapletov in v nadaljnji razvoj to, kar daje Duh govoriti v danih trenutkih zgodovine, kot smo slišali Jezusa (Mt 10,19). Z življenjem moramo to, kar Duh govori, »prevesti« v jezik, ki ga svet razume: v jezik prava, socialnega delovanja, v jezik pravičnega gospodarskega delovanja, v politični jezik … To je težka odgovornost pred zgodovino in pred večnostjo, saj verujemo, da so za vse ljudi prave rešitve tiste, ki so pravilne pred Bogom. Trenutna svetovna izkušnja potrjuje, da sebično grabljenje zase in težnja za neobrzdanim dobičkom pripravljata trhle temelje prihodnosti. Tudi, kar govori Duh sredi tega trenutno težavnega svetovnega stanja, ki bo prizadel mnoge nedolžne, moramo slišati in s sodelovanjem pomagati k rešitvi. Vsekakor nam Duh daje konkretno spoznavati, da gospodarstvo, a velja tudi za vsako osebno delovanje, ne more dolgoročno preživeti brez odgovornega in etičnega obnašanja pri razvoju in reševanju nastalih težav. In pri tem, po nasvetu iz prebranega odlomka evangelija, naj bi vztrajali do konca, saj samo to zagotavlja dokončno rešitev: »Kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo zveličan« (Mt 10,22). Za našo domovino je pomembno, da se najde čim več, ki bodo upali vztrajati do konca v iskrenem in zavzetem iskanju resnice, pravičnosti, v prizadevanju za resnično enakost možnosti za vse in še posebej v zavzemanju za najbolj ogrožene med nami. To je pomembno poslanstvo vsakega kristjana.
Današnji državni praznik in tudi svetniški vzornik sv. Štefan sta nam dana tudi zato, da ne bi izgubili upanja in poguma, še posebej takrat, ko je situacija težka. Kljub novi avtocesti in še kakšni pridobitvi zadnjega leta tudi na področju, ki ga zavzema naša škofija, potrebujemo še trdnejša znamenja novega upanja. S papežem Benediktom XVI. bi lahko razumeli vabilo državnega praznika samostojnosti in edinosti kot vabilo, da »s svojo zavzetostjo skušamo prispevati k temu, da svet postane nekoliko svetlejši in bolj človeški in se tako odpirajo tudi vrata v prihodnost«. A pri tem nam mora »svetiti luč tistega velikega upanja, ki ga ne morejo uničiti neuspehi v malem in polomije zgodovinskih potekov. Če ne moremo upati na nič več kakor le na to, kar je mogoče doseči sproti, in to, kar obetajo vladajoče politične in gospodarske oblasti, potem naše življenje kmalu postane brez upanja. /…/ Samo velika gotovost upanja, da neuničljiva moč ljubezni varuje moje življenje in zgodovino v celoti kljub vsej polomiji, ter ji daje smisel in pomen, more potem še podarjati pogum za delovanje in nadaljevanje« (V upanju odrešeni, toč. 35).
Zaželimo si drug drugemu takšnega poguma za delovanje in v molitvi prosimo, da bi nalogi mogli biti kos vsak na svojem odgovornem mestu. Še enkrat pritegnimo sedanjemu papežu, ki je s trdnim prepričanjem in vero v človeka na istem mestu zapisal: »Svoje življenje in svet moremo očistiti od zastrupitev in onesnaženj, ki bi mogla uničiti sedanjost in prihodnost. Mi moremo odkrivati vire stvarstva in jih ohranjati čiste.« To naj velja tako v materialnem kot moralnem smislu.
V zavesti poklicanosti, da skupaj z vsemi ljudmi dobre volje še naprej poglabljamo našo samostojnost in utrjujemo edinost, prinesimo v današnjo evharistično daritev zahvalo za našo državo in domovino; za vse njene voditelje in vse njene prebivalce pa prošnjo, da bi z odgovornostjo delali za resničen razvoj solidarnosti in ustvarjali ozračje za vsestranski razvoj posameznika in celotne družbe! Amen!